Zgodovinski razvoj v skupnost usmerjenega policijskega dela

Preventiva v najožjem pomenu besede je pri izvajanju policijskega dela v bistvu že od nekdaj prisotna. Večji pomen so ji dajale predvsem policije v razvitih državah, čeprav je bila še vedno v senci represivnega policijskega delovanja. Počasi pa so posamezne policije začele spoznavati, da z represijo ne dosegajo pričakovanih rezultatov pri zagotavljanju varnosti, in preventivno delovanje je začelo prihajati do veljave.

Razvijati so se začele nove oblike preventivnega dela, ki temelji na sodelovanju z državljani oz. vsemi, ki lahko kakorkoli vplivajo na izboljšanje varnostnih razmer. Eden izmed novejših načinov zagotavljanja varnosti je v skupnost usmerjeno policijsko delo, kjer je poudarjeno sodelovanje med državljani in policijo, skupno identificiranje varnostnih problemov in njihovo reševanje.

Novo filozofijo preventivnega policijskega dela smo sprejeli tudi pri nas, čeprav so bili, kot bomo ugotovili v nadaljevanju, nekateri elementi takšnega dela v slovenski policiji bolj ali manj vedno prisotni.

NARODNA MILICA - PATRULJNA SLUŽBA

Zakon o narodni milici iz 1946. leta je določal, da je narodna milica vojaško organizirana in enotno uniformirana oborožena formacija, sestavljena iz splošne narodne milice in posebnih služb narodne milice (gasilska, prometna, industrijsko - zavodska ...). Osnovna enota splošne narodne milice je bila postaja narodne milice, katere območje je bilo razdeljeno na patruljne (oz. "patrolne", kot so jim rekli takrat) okoliše oz. rajone. Svoje naloge so miličniki opravljali v strogo predpisanih terenskih službah, med katerimi je bila tudi zelo natančno predpisana patruljna služba. Kljub centralističnemu vodenju je bila ena izmed nalog miličnikov tudi spoznavanje ljudi in zemljišča na območju svoje postaje.

KOMBINIRANI PATRULJNI OBHODI

Da bi odpravili nekatere pomanjkljivosti, predvsem togost patruljne službe, so se že leta 1950 začeli uveljavljati kombinirani patruljni obhodi. Miličniki pri tem niso bili več vezani samo na naloge s patruljnega lista, na stezo in na točno določen čas patruljiranja, zato je lahko samoiniciativnost miličnikov prišla bolj do izraza. Prispevala pa je ta oblika dela tudi k vzpostavitvi ali dopolnitvi informativne mreže miličnika v določenem kraju, s čimer je varnostno pomembne informacije milica dobila tudi takrat, ko miličnikov ni bilo na terenu. To so bili prvi zametki nekoliko kasneje uvedene sektorske službe.

LJUDSKA MILICA - SEKTORSKA SLUŽBA

Leta 1953 so v ljudski milici začeli uvajati novo obliko terenskega dela, t. i. sektorsko službo. Območje postaje ljudske milice se je odslej delilo na sektorje oz. rajone. S tem se je vsebina miličniškega dela bistveno izboljšala, saj je sektorski miličnik službo v svojem sektorju opravljal po lastnem preudarku in brez vezanosti na točno določen čas in gibanje. Samostojno je ocenjeval, na katerem območju sektorja je potrebno več preventivnega in kje več represivnega delovanja. Občasno je opravljal tudi druge naloge milice in deloval na območjih vseh postajnih sektorjev. Tako je spoznaval celotno postajno območje in tamkajšnje državljane, ustvarjal si je lahko osebni ugled in zaupanje med njimi ter na ta način spreminjal prevladujočo miselnost ljudi, da je miličnik vedno samo "žandar". Sektorski miličnik je torej poleg tradicionalnih represivnih nalog milice opravljal tudi preventivne naloge in sodeloval z državljani.

OBHODNI OKOLIŠ

Samoupravni preobrazbi družbe po 1963. letu so se prilagajali tudi v organih za notranje zadeve. Osnovna enota v milici je postala postaja milice, katere območje se je uskladilo z območjem takratne občine. Območje postaje milice je bilo dalje razdeljeno na obhodne okoliše in se je teritorialno prekrivalo z območji novoustanovljenih krajevnih skupnosti. Za vodje teh okolišev so bili z odločbami večinoma imenovani prejšnji sektorski miličniki. Vodja obhodnega okoliša je tako z represivnim kot preventivnim delovanjem skrbel predvsem za javno varnost, pri čemer je bilo poudarjeno širše in pristnejše sodelovanje z občani v krajevni skupnosti.

Po pravilih službe sta bila obhod in opazovanje glavni obliki neposrednega preventivnega delovanja milice pri vzdrževanju javnega reda in miru ter preprečevanja kaznivih dejanj. Kot glavni element družbene varnosti se je začela poudarjati t. i. družbena samozaščita. Varnost je začela postajati pravica in dolžnost vsakega državljana. V okviru modernizacije organov za notranje zadeve se je morala milica tesneje povezovati z okoljem, v katerem je delovala, to pa so v precejšnji meri uresničevali prav vodje obhodnih okolišev.

Zato lahko trdimo, da so se v tem času že razvili načini in oblike dela milice, ki so v nekaterih elementih podobni današnji vlogi vodje policijskega okoliša. Pri nadaljnjem razvoju sistema družbene samozaščite je bila dolžnost milice, da sodeluje pri gradnji sistema družbene samozaščite in da delovne ljudi ter občane obvešča o vsakem škodljivem pojavu.

MILICA - VARNOSTNI OKOLIŠ

V sistemu družbene samozaščite je krajevna skupnost dobila pomembno vlogo, zato je bilo s Pravili postaje milice iz 1976. leta določeno, da varnostni okoliš, predtem obhodni okoliš, zajema območje krajevnih skupnosti. Vodja varnostnega okoliša (lahko je imel enega ali več pomočnikov) je dobil vrsto novih nalog, večinoma povezanih z razvojem sistema družbene samozaščite in izvrševanjem zadev javne varnosti na območju varnostnega okoliša. Po večletnih spremembah in prilagajanju se je tako izoblikovala najprimernejša oblika dela v milici.

Zakon o notranjih zadevah iz leta 1970 je varnostni okoliš definiral kot tisto temeljno varnostno območje postaje ali oddelka milice, kjer se opravljajo vse redne naloge in kjer miličniki sodelujejo z delovnimi ljudmi in občani ter organi krajevnih skupnosti pri zagotavljanju varnosti in uresničevanju družbene samozaščite v enotnem varnostnem sistemu.

Vodja varnostnega okoliša je bil v okviru svojih pristojnosti odgovoren za varnostne razmere v varnostnem okolišu. Svoje naloge je opravljal v obliki represivnih, predvsem pa v obliki preventivnih metod dela. Pravila postaje milice so določala, da se mora vodja varnostnega okoliša že ob nastopu dela oziroma med delovanjem na svojem območju seznaniti s čim večjim številom občanov in delovnih ljudi v krajevni skupnosti. Vodja varnostnega okoliša je moral sodelovati s "temeljnimi subjekti varnostnega sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite" ter si s tem zagotoviti dobro podlago za lažje, učinkovito in uspešno opravljanje nalog milice. Na ta način so vodje varnostnih okolišev sodelovali pri nadaljnjem podružbljanju varnostne funkcije.

Vodja varnostnega okoliša je del preventivne dejavnosti uresničeval s preventivno-operativnimi ukrepi na vseh zakonsko določenih področjih dela milice, del pa s pomočjo varnostne vzgoje in izobraževanja. Tako je imel formalno podlago za vključevanje v bivalno in delovno okolje državljanov, v druge organe in organizacije ter društva. Tudi v zakonu o notranjih zadevah je bila opredeljena dolžnost organizacij združenega dela, drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, državnih organov ter občanov, da morajo na področju državne in javne varnosti pomagati organom za notranje zadeve.

Za opisane in mnoge druge dejavnike v sistemu družbene samozaščite v 70-ih letih lahko trdimo, da so bili to prvi zametki današnje vloge vodje policijskega okoliša oz. v skupnost usmerjenega policijskega dela ter partnerskega sodelovanja na področju zagotavljanja varnosti. Kljub temu pa preventivna vloga policije takrat ni povsem zaživela, saj je bila preventiva proklamirana preko sistema družbene samozaščite oz. je šlo za preveč institucionalizirano, ideološko naravnano ter s predpisi vsiljeno obliko samozaščitnega obnašanja.

POLICIJA - POLICIJSKI OKOLIŠ

Po osamosvojitveni vojni leta 1991 se je slovenska milica preimenovala v policijo. Z razvojem demokratičnega sistema in številnimi drugimi spremembami v družbenopolitičnem življenju se je tako v organizacijskem kot funkcionalnem smislu spremenila tudi policija. Na osnovi lastnih in tujih izkušenj se je izoblikovala nova filozofija policijskega dela. Slovenska policija je hotela postati sodobna in uspešna policija, ki bo varovala posameznike in skrbela za varnost družbe kot celote, tako da je bila že 1992. leta sprejeta zamisel o projektu javne varnosti. Že poskusni projekt javne varnosti, kasneje projekt Policija, je pomembno mesto namenil preventivnemu delovanju. Vodja varnostnega okoliša se je preimenoval v vodjo policijskega okoliša in postal nosilec preventivnih nalog na območju lokalne skupnosti. Projekt Policija, ki je preventivo postavil za eno od osnov policijskega dela, je bil uspešno preizkušen in kot takšen uveljavljen za celotno območje Slovenije.

Zakon o policiji iz 1998. leta določa, da policija v okviru svojih pristojnosti sodeluje z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalnih skupnostih, pri čemer je poudarjeno partnersko sodelovanje med policijo in posameznimi subjekti. Tudi v Pravilih policije iz leta 2000 ima sodelovanje policije z organi samoupravnih lokalnih skupnosti posebno mesto, tako kot ga imajo policijski okoliši in vodje policijskih okolišev, ki so uresničujejo novo filozofijo policijskega dela, tj. v skupnost usmerjeno policijsko delo.