Mikrofilm je bil ključnega pomena za trajno shranjevanje in hranjenje dokumentov Policije. V Policiji smo v vseh teh letih skrbeli za stalen razvoj in kvaliteto opravljenega dela. V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo je bil zaradi uporabe mikrofilma zagotovljen ključni dostop do vseh podatkovnih baz centralnega računalnika Policije na katerikoli lokaciji v Sloveniji.

Začetki mikrofilma v organih za notranje zadeve segajo v leto 1969. Dejavnost je bila ustanovljena s strani takratnega RSNZ (Republiški sekretariat za notranje zadeve). Mikrofilm oziroma mikrofilmska obdelava dokumentov je za Policijo izjemnega pomena, saj se dnevno s papirja na mikrofilm prenaša veliko število dokumentov. Mikrofilm je tako ključnega pomena za shranjevanje oziroma hranjenje dokumentov Policije. Vzporedno z uvedbo prve elektronske obdelave podatkov v takratnih organih za notranje zadeve se je pojavila tudi potreba po učinkovitem in naprednem arhiviranju papirnih dokumentov. Tehnologija v tedanjem času se je temu cilju najbolj približala z uporabo 16 milimeterskega mikrofilma, imenovanega klasični mikrofilm.

Glede na vrsto, kvaliteto in obliko papirnih dokumentov v tedanjih organih za notranje zadeve je takratni RSNZ-SRS izvedel nakup prve mikrofilmske pretočne kamere, KODAK R-600 z vso pripadajočo opremo za razvijanje in konfekcioniranje mikrofilma v tako imenovane >mikrofilmske žepke<. Z uporabo 24 kratne pomanjšave smo v posamezni mikrofilmski žepek formata A6 lahko vstavili do 55 posnetih dokumentov formata A4.         Tako je izgledala naša prva mikrofilmska kamera

Na začetku so se na mikrofilm snemali samo dosjeji s področja Javne varnosti. Kasneje pa so na mikrofilm, predvsem zaradi njegove preproste uporabe in nenazadnje tudi zaradi prihranka pri prostorih, začeli uporabljati praktično vse službe takratnega RSNZ-SRS. Ob tem se je na vseh takratnih upravah, z nakupom čitalcev za mikrofilm, vzporedno širila tudi distribucija mikrofilmskega arhiva. Ob izjemnem povečanju števila obdelanih dokumentov smo nabavili najnovejšo mikrofilmsko kamero, KODAK R-700, zatem pa še izboljšano različico KODAK R-800. To so bila vlaganja v takrat najnovejše modele mikrofilmskih naprav vsled kvalitetnega dela ter hitrejše obdelave večjih količin dokumentov. V manjšem obsegu se je še vedno uporabljala kamera KODAK R-V2 (koračna) za starejše vrste dokumentov, ki niso bili primerni za >pretočno< oziroma avtomatsko snemanje.

Prikaz postopka mikrofilmanja dokumenta

Zaradi hitrejšega ponovnega dostopa do posnetega dokumenta smo kupil za tiste čase izjemno moderen mikrofilmski sistem, imenovan >MIRACODE<. Kamera KODAK Miracode je poleg posnetka dodala še kodo, ki jo je določil operater sam. Na podlagi te kode je poseben čitalec posnetega mikrofilma avtomatsko našel želeni dokument.

S prihodom elektronske obdelave podatkov se je temu primerno moderniziral tudi mikrofilm. V mikrofilmski tehnologiji se je pojavile naprave COM (kratica za COMPUTER OUTPUT ON MICROFILM). RSNZ-SRS je tako mikrofilmsko službo obogatil z nakupom naprave KODAK COM-80 z vso pripadajočo opremo. COM tehnologija omogoča avtomatski izpis računalniških podatkov preko optične kamere in katodne cevi na 105 mm mikrofilm. Tako posneti in razrezani mikrofilmi so se imenovali >mikrofiši< (MIKROFISCHE). Izgled naprave COM

Z uporabo 42 kratne pomanjšave je posamezni mikrofiš formata A6 vseboval 207 tiskanih strani in indeksno stran s centralnega računalnika RSNZ. Zaradi občutljivosti originalnega 105 mm mikrofilma oziroma fischa na mehanske poškodbe in vlago smo z reprodukcijsko napravo DATAGRAFIX 76 vse mikrofiše prekopirali na delovne kopije. Mikrofiši, kopirani na poseben 105 mm film, so zagotavljali delo tudi v oteženih pogojih na >terenu< z ročnimi mikročitalci. Le ti so bili izjemno obstojni in uničljivi le v primeru ognja.

Ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo so bile vse evidence iz centralnega računalnika RSNZ-SRS shranjene z omenjeno tehnologijo na mikrofilme. Tako je bil zagotovljen ključni dostop do vseh podatkovnih baz centralnega računalnika Policije na katerikoli lokaciji v Sloveniji. Mikrofilm je tako postal prijazen servis tako za uporabnika kot strokovnjaka zaposlenega v tem servisu. Do uvedbe digitalnih tehnologij se mikrofilm ni dosti spreminjal. Dogajale so se le minimalne tehnološke izboljšave oziroma popravki in nadgradnje tehnologije. Z razvojem digitalne tehnike pa je mikrofilm doživel izboljšavo v smislu digitalizacije zajema podatkov, ki pa so na koncu še vedno zapisani na mikrofilmu. Gre za prehod iz analognega v digitalni svet, s katerim se soočamo danes in nam pomeni velik izziv tudi za prihodnje. O uporabnosti in učinkovitosti mikrofilma priča tudi dejstvo, da se kljub današnji digitalni tehnologiji >klasični< mikrofilm uporablja še danes in predstvalja še vedno najzaneslivejši način ohranjanja verodostojnosti listine, ki ima dokazno vrednost na sodiščih.

Janez Golob, Alen Vozelj, Tomaž Ramoveš, OSPU CI UIT