Vodilni motiv številnih kaznivih dejanj je dragocenost umetniških del in antikvitet oziroma predmetov kulturne dediščine. Storilce vodi želja po posedovanju umetnine ali po ustvarjanju dobička.

KAZNIVA DEJANJA, povezana z umetninami in s kulturno dediščino, ki jih policija najpogosteje obravnava, so:

• tatvine predmetov iz sakralnih, profanih in stanovanjskih objektov (212. člen KZ RS);
• nedovoljena oziroma nenadzorovana arheološka izkopavanja ter tatvine arheoloških najdb (212. ali 223. člen KZ RS);
• namerno poškodovanje ali uničevanje objektov ter predmetov kulturne dediščine (vandalizem) (223. člen KZ RS);
• tihotapljenje oziroma nedovoljen uvoz in izvoz umetnin (222. člen KZ RS);
• goljufije ter nelegalna trgovina s kopijami in ponaredki del priznanih domačih in tujih mojstrov, ki se prodajajo kot originali (159. ali 217. člen KZ RS).

"ŽRTVE" omenjenih kaznivih dejanj so najrazličnejši predmeti:

• slike, grafike, ikone;
• kipi, rezbarski izdelki, stavbna plastika (kamniti portali, okenski okvirji ...);
• starinsko pohištvo (skrinje, omare, stoli, mize ...);
• staro orožje in novci;
• predmeti umetne obrti (posodje, nakit, liturgični predmeti ...);
• arhivsko gradivo (rokopisi, stare knjige ...);
• predmeti arheoloških najdb ...

Slovenija je dežela z razgibano zgodovino in bogatimi zakladi preteklosti, ki jih našteta kazniva dejanja vse bolj ogrožajo. Kulturna dediščina je ogledalo naroda in nenadomestljiv ter neprecenljiv vir informacij o načinu življenja prednikov. Pregovor pravi, da je narod brez lastne kulturne dediščine kot drevo brez korenin, zato je zagotovo vredna več kot mizerne vsote, za katere jo običajno prodajo tatovi ali lokalni prekupčevalci in več kot ogromni zneski, ki jih zanjo dobijo na dražbah. Torej, NE PUSTIMO, DA NA RAČUN NAŠE KULTURNE DEDIŠČINE BOGATI TOLPA PLENILCEV IN BREZOBZIRNIH PREPRODAJALCEV.

DEJANJA ZOPER UMETNINE IN KULTURNO DEDIŠČINO LAHKO PRIJAVITE NA TEL. ŠT.:

113 ALI 080 1200 (anonimni telefon).

INFORMACIJE O UKRADENIH IN NAJDENIH PREDMETIH SE NAHAJAJO NA SPLETNIH STRANEH:

www.policija.si in in www.interpol.int

je najpogostejše kaznivo dejanje zoper umetnine tako pri nas kot v svetu. Pogojuje ga predvsem donosna trgovina z umetninami in starinami - zlasti nelegalna, saj se njena denarna vrednost ocenjuje na milijarde dolarjev. Povpraševanje po kvalitetnih delih na Zahodu spodbuja ropanje cerkva, templjev, svetišč, slabo varovanih privatnih zbirk ... v državah, kjer ne morejo ali ne znajo ustrezno vrednotiti in varovati svoje kulturne dediščine. Svetovni umetnostni trg so v zadnjem času preplavile ikone ter drugi sakralni in kultni predmeti iz vzhodnoevropskih držav, zlasti nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije.

Kje prodajajo ukradene umetnine?

Zelo znane ukradene umetnine običajno romajo neposredno k naročniku in se na trgu ne pojavijo. Širši javnosti manj znane ukradene predmete pa največkrat prodajajo na črnem trgu. Pogosto niso opremljeni z ustrezno dokumentacijo. Na to, kje in kdaj se bodo pojavili, vpliva predvsem povpraševanje kupcev.

Kako delujejo tatovi?

Med seboj se razlikujejo po načinu izvedbe kaznivega dejanja in interesu, ki jih vodi v to dejanje. Ločimo profesionalne in priložnostne tatove. Prvi običajno izvršujejo dejanja po naročilu, se nanje vnaprej pripravijo (s predmetom se dobro seznanijo, preučijo njegovo varovanje, vnaprej pripravijo lažno spremljajočo dokumentacijo ...), medtem ko druge - sem spadajo razni dolgoprsti zbiralci, narkomani ..., naključno premami lahko dostopen predmet v hiši, stanovanju, cerkvi, kapeli, galeriji, muzeju, pisarni, zapuščenem gradu ...

Odločilna dejavnika - dostopnost in varovanje !

Najpogostejši način pridobitve predmetov je vlomna tatvina. Storilec vlomi v objekt, v katerem se predmet nahaja, pri čemer ima odločilno vlogo varovanje. Analize vlomov so pokazale, da so bili prostori, kjer so se predmeti nahajali, sorazmerno lahko dostopni in v času kaznivega dejanja nenadzorovani. Po statistiki je bilo več kot 50 % umetnin ukradenih iz privatnih stanovanj in hiš, sledijo sakralni objekti (predvsem osamljene in neustrezno zavarovane cerkve in kapele). Majhen odstotek tatvin je v galerijah in muzejih, vendar je vrednost odtujenih predmetov iz teh objektov, v katerih so zbrani kulturni spomeniki najvišje kategorije, izjemno velika.

Oškodovanci nimajo ustrezne dokumentacije

Ob prijavah tatvin oškodovanci ponavadi nimajo fotografij predmeta, natančnih podatkov o predmetu in lastništvu ... Vse to je izjemno pomembno pri iskanju in vračanju najdenih predmetov zakonitemu lastniku. Vsak lastnik umetniških predmetov lahko ob minimalnem naporu, s pomočjo priloženega obrazca, zabeleži osnovne podatke o umetnini.

• PRIPOROČILA ZA ZAVAROVANJE OBJEKTOV IN OBRAZEC ZA EVIDENTIRANJE UMETNIN, Z OBŠIRNEJŠIMI NAVODILI, NAJDETE NA SPLETNI STRANI www.policija.si
• ČE VAM UKRADEJO UMETNINO, STARINO ... TO NEMUDOMA PRIJAVITE POLICIJI, saj boste le tako imeli možnost, da predmet dobite nazaj.
• ČE PA VIDITE SVOJ UKRADENI PREDMET V PRODAJI, TAKOJ OBVESTITE POLICIJO IN POČAKAJTE NA NJEN PRIHOD, PREDEN SE SOOČITE S PREPRODAJALCEM.

je izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena preko državne meje brez dovoljenja pristojnega organa. Največkrat tihotapijo ukradene ali zaščitene predmete, za katere ni moč pridobiti izvoznega ali uvoznega dovoljenja. Včasih pa posamezniki ne vedo, kako uradno uvoziti predmet, zato ga skrijejo pri prehodu državne meje. Ob tem pogosto ostanejo brez predmeta in so deležni še nadaljnjih neprijetnosti.

Posledice

Zaradi opisanih dejanj izginjajo kulturne dediščine narodov, ki niso sposobni zavarovati svojih dobrin. Trg umetnin se vse bolj globalizira in pogosto je kraj pristanka predmeta odvisen le od tega, kje se lahko zanj doseže višja cena.

Kaj je ponaredek?

Ponaredek skuša čimbolj posnemati original - po slogu, temi, obliki, tehniki, materialih, značilnostih določene dobe ... in ga prodajajo kot original. Pri tem goljufi s prevaro služijo vrtoglave zneske, saj običajno ponarejajo iskane ali dražje umetnine.

Kje in kako prodajajo ponaredke?

Ponarejanje je največkrat povezano z nelegalnim trgom umetnin, za katerega je značilno prekupčevanje z deli dvomljive kakovosti (tako po poreklu kot po umetniški vrednosti), cenovna nesorazmerja ... Ponaredke pogosto prodajajo kot originale, opremljene s potrdili, strokovnimi mnenji, certifikati, cenitvami ... Ti dokumenti so včasih v celoti ponarejeni, včasih navajajo podatke, ki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, največkrat pa opisujejo upodobljen motiv, navajajo morebitne avtorje in ugibajo vrednost originala. Pri tem ni nikjer izrecno navedeno, ali je predmet izvirnik ali kopija in odkod izhaja (poreklo). Dvoumna pisanja pogosto služijo za zavajanje dobrovernih kupcev.

Kako odkriti ponaredek?

Dobre ponaredke je težko odkriti oziroma jih lahko odkrijejo le strokovnjaki s pomočjo dragih in zahtevnih postopkov, ko s kemičnimi sredstvi ugotavljajo starost pigmentov, z rentgenskimi žarki odkrivajo nanose barv ... Obstajajo pa tudi slabši ponaredki in enostavnejši načini njihovega odkrivanja, npr. s pomočjo razstavnih katalogov, monografij posameznih avtorjev ali drugih tovrstnih virov, ki so koristen pripomoček za ugotavljanje avtentičnosti in porekla predmeta.

• DOKUMENTACIJO (certifikat, račun, pogodba, uvozno ali izvozno dovoljenje ...), ki spremlja delo oziroma navaja njegovo vrednost; ali ta res govori o delu, ki ga kupujete; ali vsebuje podatke o izvoru ter prehajanju umetnine glede na lastništvo ...
• NAČIN PRODAJE in osebo, ki prodaja oz. zastavlja delo (zahtevajte potrdilo, da umetnina ni bila nelegalno pridobljena ali ponarejena, preverite identiteto in naslov prodajalca ...);
• CENO: če odstopa od vrednosti na legalnem trgu, je to prav gotovo nenavadna okoliščina;

• OZNAKE NA UMETNINAH: na hrbtni strani platna ali okvirja so pogosto različne oznake, iz katerih je mogoče marsikaj razbrati o poreklu umetnine (nekatere številke razkrivajo pripadnost dela kaki zbirki ...);
• POSEGE NA UMETNINAH: z namenom zavajanja glede starosti dela se med drugim pojavlja: lepljenje novejših kopij na starejša platna manj pomembnih avtorjev, nameščanje okvirjev, izdelanih iz starega pohištva, umetno ustvarjanje razpok na slikah ali prelomov na kipih ipd. Restavrirane umetnine morajo imeti popis opravljenih del.

Kaj s ponaredkom ali predmetom dvomljivega porekla?

ČE ODKRIJETE SUMLJIVE OKOLIŠČINE (umetnina brez porekla ...), KI NAVAJAJO NA GOLJUFIJO PRI PRODAJI UMETNIN, ALI STE BILI ŽRTEV GOLJUFA, ZADEVO PRIJAVITE POLICIJI (tel. št.: 113). SHRANITE DOKAZNO GRADIVO (lažne račune, certifikate, navidezne pogodbe in predmete).

Kaj je vandalizem?

Danes z izrazom vandalizem označujemo nesmiselno poškodovanje in uničevanje česa koristnega, lepega oziroma stvari posebnega kulturnega pomena. Največje razsežnosti vandalizma so se v zgodovini odražale na vojnih območjih, kjer se je uničevalo vse, kar ni bilo moč odnesti. Iz tovrstnega primera, ko so leta 455 Vandali vdrli v Rim in uničili večino kulturnih spomenikov, izhaja tudi sam izraz. V naši bližini imamo nedavne primere takega pustošenja na območju nekdanje Jugoslavije.

Zakaj, kaj in kako uničujejo "vandali"?

Vandalizem se pogosto pojavlja kot posledica: socialnega protesta, političnih ali religioznih vzrokov, anarhizma, objestnosti, ropa ali tatvine, "umetniške svobode", malomarnega ravnanja. Vandali se nad objekte (kulturne spomenike, grobove, spominske plošče ...) spravljajo z različnimi sredstvi: pisali, barvo, ognjem, strelnim orožjem, eksplozivom, noži ...

Kako preprečevati vandalizem?

Člen 223 KZ RS določa za poškodovanje ali uničevanje kulturnih dobrin zaporno kazen do 5 let. Če je stvar velikega ali izjemnega pomena za Slovenijo ali je povzročena škoda velika, pa do 8 let. Nepopravljive škode žal ne moremo odpraviti s kaznijo, ampak ostanemo oropani delčka svoje identitete, zaradi česar predstavlja vandalizem grožnjo nam vsem. V preventivne namene lahko NAJVEČ NAREDIMO Z VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJEM OTROK TER MLADINE. NAUČIMO JIH KULTURNEGA ODNOSA DO NACIONALNIH SPOMENIKOV, saj so prav oni pogosto storilci tovrstnih dejanj. Nujno pa je tudi osveščanje starejših o pomenu nacionalne kulturne dediščine, da je ti nevede ne uničujejo.

Besedilo pripravila in uredila Darinka Kolar Osvald

Ljubljana, 2003