Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji krovno urejata Zakon o policiji in Zakon o kazenskem postopku

V drugem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku je določeno, da lahko organi za notranje zadeve razpišejo iskanje oseb, ki se iščejo. Na podlagi določb 3. člena Zakona o policiji je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne varnosti ljudi in iskanja oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim dejanjem.

Na podlagi tega zakona lahko policija objavlja fotografije iskanih oseb v sredstvih javnega obveščanja. Vendar pa je zaradi spoštovanja osebne sfere svojcev pogrešanih oseb v primerih, ko njihovo izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, za objavo fotografije potrebno soglasje svojcev. Osnovne podatke o pogrešani osebi, splošnih okoliščinah pogrešanja in fotografijo pogrešane osebe policija objavlja tudi na svojih spletnih straneh policije, vendar izključno s soglasjem svojcev.

Razpisovanje iskanja v policiji ureja Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb, medtem ko taktiko in metodiko iskanja urejajo Usmeritve za delo policije na področju iskanja oseb.

Pogrešanje osebe v okolju, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, je pa pogosto izraz in končni izid globljih konfliktov v osebi v interakciji z njenim okoljem. Po drugi strani pa lahko opozorimo na primere iz preteklosti, ko so se za navideznim odhodom osebe skrivala huda kazniva dejanja.

Kot pogrešano osebo policija obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz določenega okolja in je policija o tem obveščena ali to sama zazna ter za njeno izsleditev izvede določene ukrepe. Zmotno je mišljenje, ki se pojavlja v javnosti, da je glavni element za status pogrešane osebe časovni dejavnik odsotnosti iz okolja. Pri pogrešanjih je treba namreč nujno upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih navad osebe, običajev, obnašanja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti.

Treba je poudariti, da lahko pogrešanje osebe prijavi vsakdo, ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz družinskega, delovnega, ali širšega sociološkega okolja osebe. Bistven element pri tem je nepojasnjena odsotnost osebe iz njenega okolja in sposobnost prijavitelja, da ob prijavi poda pomembne podatke.

Za uspešnejši pristopa k obravnavi pogrešanja osebe je priporočljivo, da prijavitelj ob prijavi posreduje čimveč in čimbolj uporabnih informacij. Prijaviteljevo obvestilo o pogrešanju naj bi tako vsebovalo podatke tako o individualnih fizičnih in psihičnih značilnostih pogrešane osebe in okoliščinah pogrešanja kot tudi o okolju, kjer je pogrešana oseba živela in delala.

Za uspešno delo policije so priporočljivi naslednji sklopi podatkov:

• osebni podatki osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, državljanstvo, spol, osebe, s katerimi je živela in se običajno družila)

• čas in kraj pogrešanja (kje in kdo je pogrešano osebo nazadnje videl, s kom, smer gibanja)

• natančen osebni opis pogrešane osebe, po možnosti s fotografijo (fizične značilnosti, predmeti, nakit ....)

• izjave in opis vedenja osebe pred pogrešanjem

• prejšnje odsotnosti osebe (kje se je zadrževala, ko je bila pogrešana)

• kaj je že bilo ukrenjeno za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila pregledana, preverjanje pri svojcih ...)

• naslovi prijateljev in sorodnikov

• obstoj suma kaznivega dejanja (možni motivi, da je pogrešanje posledica primarnega ali sekundarnega kaznivega dejanja)

• druge okoliščine in razlogi pogrešanja

• kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je prijavo podala.

Ko obstaja sum, da bo pogrešana oseba najdena mrtva (samomori, nesreče, naravne smrti), potrebuje policija za morebitni identifikacijski postopek tudi primerjalno gradivo (fotografije, prstne sledi, vzorce DNK, podatke o obstoju zobozdravstvenega kartona ...). Nedvomna ugotovitev identitete je potrebna tako za kazensko- kot tudi civilnopravne postopke.

Na področju pogrešanih oseb mora policija izvesti vse ukrepe, ki ji jih nalaga zakonodaja in zahteve stroke. Pri tem pa je treba poudariti, da je lahko obvladovanje tega področja uspešno le v pozitivnem sodelovanju med policijo, prizadetimi osebami in širšo javnostjo.