Občanka iz Ljubljane je na generalnega direktorja policije naslovila pismo, v katerem se zahvaljuje policistoma na PP Ljubljana Vič Vesni Feguš in Tomislavu Plavčaku za zavzet pristop in pomoč pri reševanju težav z njeno hčerko.

Sent: Tuesday, May 18, 2010 10:49 AM
Subject: pohvala

Spoštovani

Navadno si ljudje vzamejo čas samo za graje. Jaz pa bi res želela da si preberete tole pohvalo.

Sem mama inteligentne in manipulativne šestnajstletnice, s katero sva kar nekaj let uspevali v najinem odnosu, kasneje pa so se zaradi zamer njenega očeta in ščuvanja njega in njegove mame začele zgodbe, v katere se je vpletalo veliko ljudi, veliko služb in končni rezultat je bil večja škoda od koristi.

Zgodba je v zadnjem letu dosegla svoj vrhunec - hčerka se je »zatekla« v krizni center, kasneje k babici, še kasneje sem jo po nasvetu CSD vpisala v dijaški dom, iz katerega sem jo aprila letos izpisala, ker je bila tam le zaradi bližine dogajanja v centru mesta, in ne zaradi lažjega učenja.

Predolgo bi bilo pisati, kateri socialni delavci in s kakšnimi idejami so se vključevali v zadevo in delali zmedo ter dajali hčerki veter v krila za nove podvige in manipulacije. Po izpisu iz doma ni prišla domov in po nasvetu CSD sem jo prijavila kot pogrešano, ker dejansko nisem vedela, kje je.

Na PP Vič so bili zelo prijazni in korektni. Naslednji dan je policistka FEGUŠEVA odšla na razgovor v šolo. Razredničarka ......... mi je rekla, da je bila nad njenim delom zelooo presenečena. Da je prvič, odkar ima v šoli opravke s policijo, res imela občutek, da nekdo ve, kaj dela, in profesionalno opravlja svoje delo. Z gospo Feguš sem se tudi sama pogovarjala po telefonu in glede na to, kako je dojela mojo hčerko, sem videla, da ženski instinkt ni zatajil, medtem, ko so strokovnjaki videli stvari, ki jim jih je hčerka želela prikazati, ne pa dejanskega stanja.

Druga osebi, ki se ji večkrat tudi sama zahvalim preko elektronske pošte, je gospod Tomislav PLAVČAK. Z njim sem prišla v kontakt, ko se hčerka ni oglašala na telefon in še vedno nisem vedela, kje je. Vzel si je čas za poslušanje in za govorjenje, kar ne velikokrat ne hodi z roko v roki. Povabil me je na razgovor in si vzel čas, tako za hčerko kot zame. S svojim odnosom je v njej nekako vzbudil občutek neke nepristranskosti in zaupanja, tako da je gospod Plavčak trenutno edina oseba, s katero hčerka komunicira. Ne komunicira niti s CSD niti nihče ne ve, kje je, hodi v šolo, to je vse, kar je znano, in odklanja vsakršne stike.

Njegov odnos in pripravljenost pomagati človeka enostavno zmede, ker nekako nimamo v glavi te funkcije policije, ampak bolj v obliki represije. Nisem nek ljubitelj patetike, prej mi je moteča, ampak bom vseeno napisala, da se lastni oče otroka ni nikoli tako potrudil zanjo v smislu časa in iskrene želje po pomoči.

Navadno pravimo ljudje, da na srečo nimamo opravka s policijo, v tem primeru bi lahko rekla drugače, če le ne bi bil vzrok take narave.

Bodite ponosni, da imate v svojih vrstah take ljudi.

Lep dan želim in vse dobro.