Z osamosvojitvijo leta 1991 je Slovenija začela samostojno reševati tudi probleme migracij v vseh njihovih pojavnih oblikah, od begunske problematike do obravnave tujcev, ki so ilegalno prihajali v Slovenijo, zato je bil jeseni tega leta na podlagi takrat veljavnega Zakona o tujcih v okviru Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije ustanovljen Prehodni dom Republike Slovenije za tujce s sedežem v Ljubljani. Namenjen je bil nastanitvi in oskrbi prosilcev za priznanje statusa begunca (azila), tujcev, ki so bili v postopku za ugotavljanje identitete, tujcev, ki so čakali na prisilno odstranitev iz države, in mladoletnih tujcev, ki jih ni bilo možno takoj vrniti v matično državo.

Avgusta 1999 sta bila sprejeta Zakon o tujcih in Zakon o azilu, kar je pripeljalo do ukinitve Prehodnega doma Republike Slovenije za tujce. Njegove naloge sta s 1. 1. 2000 prevzela Center za tujce in Azilni dom.

Center za tujce je služba policije, zadolžena za izvajanje prisilnega odstranjevanja tujcev iz države, ki je v funkciji učinkovitega odstranjevanja tujcev ter izvaja nastanjevanje in oskrbo tujcev v nastanitvene kapacitete centra za čas, ki je nujno potreben za njihovo odstranitev. Med bivanjem tujca v centru ima policija pravico, da pod zakonsko določenimi pogoji tujcu omeji svobodo gibanja (skladno tudi s 5. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - MP, št. 34/1994)), pri čemer izvaja zakonsko določene ukrepe, ki še zagotavljajo učinkovito odstranitev.

Tujcev nikoli prisilno ne vračamo v države, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi rasne, verske, narodnostne ali druge pripadnosti ter političnega prepričanja, ali v države, kjer bi bili lahko izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, saj v teh primerih Zakon o tujcih izrecno prepoveduje njihovo prisilno odstranitev iz naše države.