4. novembra 2002 je minilo 10 let od kar je Slovenija na 61. zasedanju Generalne skupščine Interpola v senegalskem Dakarju leta 1992 postala polnopravna članica te organizacije.

Slovenski Interpol, kot preprosto rečemo Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje, ki deluje v okviru Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave, je v desetih letih v slovenski javnosti gotovo prepoznaven kot eden od najbolj eminentnih delov slovenske policije. Del zaslug za to gre ugledu tega svetovnega mednarodnega policijskega združenja v naši javnosti, del pa nedvomno vsej slovenski policiji, ki se v času svojega delovanja v samostojni Sloveniji preko NCB Interpola Slovenije v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi iz leta v leto potrjuje kot eden boljših, enakovrednih in zaupanja vrednih partnerjev. To zaupanje se kaže tudi v tem, da je bila leta 1995 Sloveniji zaupana organizacija Evropske regionalne konference Interpola, da imamo od leta 1999 svojega predstavnika v Generalnem sekretariatu Interpola v Lyonu, ki je bil v letošnjem letu imenovan na vodstveno delovno mesto, da je bil lani slovenski predstavnik izvoljen v Evropski komite Interpola in da je bila pred nekaj dnevi na prošnjo vodstva Generalnega sekretariata v Generalni sekretariat Interpola napotena naša sodelavka, ki bo vodila koordinacijo v okviru izgradnje novega komunikacijskega sistema. Letos sta Slovenijo obiskala predsednik Interpola Jesus Mira Espigares in Generalni sekretar Interpola Ronald K. Noble.

To so pomembna priznanja vsej slovenski policiji in celi državi, v senci katerih pa se nikakor ne morejo izgubiti vsakodnevne zahvale in pohvale policijskih kolegov iz tujine za strokovno pomoč pri uspešno realiziranih primerih. Zasluge za to v Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje nikakor ne pripisujejo samo sebi, ampak strokovnemu, odgovornemu in zavzetemu delu vse slovenske policije in tesnemu sodelovanju sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje z drugimi pristojnimi organi Republike Slovenije, še posebej z ministrstvom za pravosodje, ministrstvom za finance in ministrstvom za zunanje zadeve.


Nastanek INTERPOLA

Med prvimi je spoznal nevarnosti mednarodnega kriminala in potrebo po mednarodnem policijskem sodelovanju nemški kriminolog, profesor kazenskega prava Franz von Liszt (1851-1919). Leta 1889 je bil eden izmed ustanoviteljev mednarodnega kriminalističnega združenja. Ideje o sodelovanju se niso kazale samo v Evropi ampak tudi v Južni in Severni Ameriki.

Začetek realizacije idej o vsestranskem sodelovanju policij na področju zatiranja kriminalitete je vsekakor Kongres kriminalistične in sodne policije v Monacu, aprila 1914. Kongres je na pobudo francoskih policijskih uslužbencev sklical monaški princ Albert I.

Septembra leta 1923 je šef dunajske policije Johannes Schober ob podpori avstrijske vlade uspel sklicati mednarodni kongres kriminalistične policije. Takrat je bila vzpostavljena I.C.P.C. - International Criminal Police Commission s sedežem na Dunaju. Ta komisija je zadovoljujoče delovala do druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni, in sicer leta 1946, so organizirali konferenco v Bruslju z namenom oživitve mednarodnega sodelovanja. Na konferenci je bil sprejet nov statut, kjer se je prvič pojavil izraz Interpol, sedež pa se je preselil v Pariz. Leta 1956 je bil sprejet nov, popravljen statut, ki naj bi zadovoljil potrebe mednarodnega policijskega sodelovanja. Komisija (I.C.P.C.) se je tedaj preimenovala v International Criminal Police Organization (ICPO-Interpol). Leta 1966 se je sedež Interpola preselil v Saint Cloud pri Parizu. Leta 1989 pa se je sedež Interpola preselil v Lyon. V Interpol je danes včlanjenih 181 držav (leta 1955 - 50, leta 1967 - 100).


INTERPOL danes

Osnovni cilj Interpola je, da zagotovi in omogoči najboljšo povezavo med vsemi policijskimi silami, upoštevajoč notranjo pozitivno zakonodajo vseh držav članic in splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Članica Interpola lahko postane vsaka država, pri kateri so funkcije uradnega policijskega organa podobne funkcijam Interpola. Vlada države, ki želi postati članica Interpola, mora poslati prošnjo Generalnemu sekretariatu Interpola, sprejem v članstvo je izglasovan z dvotretjinsko večino na zasedanju Generalne skupščine Interpola, kot najvišjega organa.

Interpolovi vodilni telesi sta Generalna skupščina in Izvršni odbor,ki sta posvetovalna organa. Imata funkcijo sprejemanja odločitev in nadzorovalno funkcijo. Generalni sekretariat ima v sestavi stalne notranje organizacijske enote in je odgovoren za izvrševanje sprejetih odločitev in priporočil, ki jih posredujeta posvetovalna organa.

Generalni sekretariat ohranja tesen in stalen stik z Centralnimi nacionalnimi biroji Interpola (v nadaljevanju CNB Interpola) držav članic,kar predstavlja osnovo za mednarodno policijsko sodelovanje. CNB Interpola so nacionalna telesa, ki so odgovorna za zvezo z drugimi CNB Interpola in Generalnim sekretariatom Interpola.

Generalna skupščina je Interpolov najvišji organ in sprejema vse pomembne odločitve, vključno s politiko Interpola, odloča o sredstvih potrebnih za mednarodno sodelovanje, metodah dela, voli funkcionarje ipd. Odločitve sprejema v obliki resolucij ali priporočil. Pri glasovanju ima vsaka država članica en glas. Sestavljena je iz delegatov držav članic, sestaja pa se enkrat letno.

Izvršni odbor ima trinajst članov, ki jih izvoli Generalna skupščina izmed delegatov držav članic. Sestavljajo ga predsednik, trije podpredsedniki in 9 članov. Predsednik je izvoljen za 4 letni mandat, možnosti ponovne izvolitve na isto funkcijo ni. Predsednik predseduje zasedanjem Generalne skupščine in Izvršnega odbora ter skrbi oz. zagotavlja za izvrševanje sprejetih sklepov. Trije podpredsedniki in člani imajo 3 letni mandat. Izvoljeni so po načelu enakomerne geografske razporeditve. Odbor zagotavlja izvajanje odločitev Generalne skupščine, pripravlja dnevni red zasedanja Generalne skupščine, potrjuje načrte dela in osnutke proračuna, nadzoruje delo vodstva Generalne skupščine itd.

Generalni sekretariat je stalno administrativno in tehnično telo Interpola. Naloge Generalnega sekretariata so: izvajanje odločitev Generalne skupščine in Izvršnega odbora, uravnavanje in usklajevanje boja proti mednarodnemu kriminalu, centralizacija informacij o kaznivih dejanjih in storilcih ter vzdrževanj stikov z CNB-ji Interpola in drugimi mednarodnimi organizacijami in institucijami. Generalni sekretariat sestavljajo generalni sekretar ter notranje organizacijske enote. Generalni sekretariat vodi generalni sekretar, ki je izvoljen s strani Generalne skupščine za pet letni mandat. Odgovoren je Generalni skupščini in Izvršilnemu odboru za splošno in finančno vodenje Generalnega sekretariata. Zastopa tudi Interpol v stikih z državami in mednarodnimi organizacijami.

V okviru Generalnega sekretariata Interpola poteka od lanskega leta reorganizacija, ki naj bi doprinesla k čim večji operativnosti in učinkovitosti pri zatiranju mednarodnega kriminala. Reorganizacija še ni dokončana.


Cilji INTERPOLA

Osnovni namen Interpola oziroma cilji so opredeljeni v 2. členu statuta:

  • Zagotoviti in pospeševati kar največjo možno vzajemno pomoč med kriminalističnimi policijami v okviru zakonskih omejitev, ki veljajo v različnih državah v duhu deklaracije o človekovih pravicah.
  • Ustanovitev in razvoj vseh inštitucij, ki bi lahko učinkovito prispevale k preprečevanju in zatiranju kriminala.

 

Omejitve delovanja Interpola so zapisane v 3. členu statuta, ki organizaciji prepoveduje kakršnokoli delovanje, ki bi imelo političen, rasni ali verski značaj.

Mednarodno policijsko sodelovanje v okviru Interpola poteka v skladu z načeli spoštovanja državne suverenosti, univerzalnosti, enakosti vseh držav članic, sodelovanja z drugimi službami in fleksibilnosti delovnih metod.

V okviru mednarodnega policijskega sodelovanja je praksa pokazala tri pomembna področja, ki zadevajo mednarodno sodelovanje. Na prvem mestu različna struktura raznih policijskih organov povzroča težave za druge, saj ne vedo, kateri organ je pooblaščen, da obravnava določeno zadevo, ali posreduje določene informacije. Drugič gre za dejstvo, da se v posameznih državah uporabljajo različni jeziki, kar lahko predstavlja določeno oviro pri komunikaciji. V veljavi so štirje uradni jeziki Interpola, in sicer angleški, francoski, španski in arabski. Nenazadnje pa predstavljajo omejitev tudi različni pravni sistemi. Za preprečitev omenjenih problemov, je bilo sklenjeno, da vlada vsake države članice Interpola ustanovi posebni policijski organ, ki bo služil kot CNB in deloval kot osrednji organ za mednarodno policijsko sodelovanje.

Glavne naloge CNB so: izmenjava informacij, posredovanje zahtev pravosodnih organov, zbiranje dokumentov in informacij, ki imajo direkten vpliv na mednarodno policijsko sodelovanje in posredovanje le teh, zagotavljanje policijskega delovanja itd.
Sedež Interpola je v Franciji. Odnosi med Interpolom in francosko vlado so določeni z dogovorom o sedežu Interpola, ki Interpolu jamči in privilegije in imuniteto, kakršno običajno uživajo medvladne organizacije.

Predstavniki medijev pogosto obiskujejo sedež Interpola (Generalni sekretariat), ki jim da na razpolago toliko informacij o mednarodnem policijskem sodelovanju, kot to dopušča statut in pravila profesionalne molčečnosti. Generalni sekretariat obiskujejo tudi osebe, ki opravljajo razne raziskave na kriminološkem in pravnem področju. S ciljem čim boljšega obveščanja javnosti so vzpostavili tudi javno spletno stran.

Mednarodno policijsko sodelovanje pa ni omejeno samo na izmenjavo informacij ampak vsebuje tudi razne študije in raziskave, izdajo različnih brošur in pripomočkov za delo.


INTERPOL in Slovenija

Dokler je obstajala država Jugoslavija je potekalo sodelovanje z Interpolom in drugimi CNB Interpola izključno preko CNB Interpola, ki ga je v nekdanji Jugoslaviji predstavljala 29. Uprava v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve, s sedežem v Beogradu. Z razpadom Jugoslavije in razglasitvijo samostojne države Republike Slovenije CNB Interpola Jugoslavije ni imel več pristojnosti za opravljanje zadev v okviru delovanja CNB, ki so zadevale območje oz. teritorij Republike Slovenije.

Glede na to, da z dnem razglasitve državne samostojnosti in neodvisnosti Slovenija še ni bila mednarodni subjekt, so policijski organi Slovenije, zavedajoč se pomena mednarodnega sodelovanja, še vedno skušali komunicirati s tujimi varnostnimi organi preko nekdanjega CNB v Beogradu, kar pa jim ni najbolje uspevalo.

Že pred osamosvojitvijo so slovenski policijski organi navezali stike s policijami nekaterih držav v Evropi in v svetu. Ti stiki pa so takrat temeljili predvsem na osebnih poznanstvih.

17. septembra 1991 je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije poslalo pismo takratnemu predsedniku Interpola, gospodu Barbotu in Generalnemu sekretarju Interpola gospodu Kendallu, s katerim ju je obvestilo o zapleteni situaciji v kateri se je znašla slovenska policija glede mednarodnega sodelovanja. Lahko bi rekli, da se je s tem pismom prvič javno izrazila potreba po čimprejšnji ustanovitvi CNB Interpola Slovenije.

17. januarja 1992 je takratni izvršni svet Republike Slovenije na podlagi informacije o vključevanju Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v mednarodno organizacijo kriminalistične policije - Interpol sprejel dva sklepa: Generalnemu sekretarju Interpola je poslal vlogo za sprejem Republike Slovenije kot polnopravnega člana te organizacije in določil za CNB Interpola v Sloveniji Upravo kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije.

Takoj po prvih mednarodnih priznanjih Slovenije je Uprava kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve poslala pisno pobudo predstojnikom CNB Interpolov, s ciljem vzpostavitve sodelovanja na podlagi bilateralnih sporazumov do vključitve Slovenije v Interpol. Na to pisno pobudo se je odzvalo večje število držav iz Evrope in drugih kontinentov. Pri tem bi lahko izpostavili veliko pomoč, ki so nam jo nudili posamezni CNB Interpola drugih držav in drugi tuji varnostni organi pri vključevanju Slovenije v Interpol in pri vzpostavitvi CNB Interpola Slovenije. Omenili bi le nekaj njih in sicer, CNB Interpola The Hague, CNB Interpola Dunaj, CNB Interpola Rim, CNB Interpola Švice in CNB Interpola Wiesbaden, pa tudi ZDA (Službo za boj proti mamilom - DEA in Secret service). Vsekakor pa moramo na tem mestu omeniti tudi neposredno pomoč v okviru maloobmejnega sodelovanja z varnostnimi organi Avstrije in Italije.

Vlade Republike Slovenije je 11. februarja 1992 poslala vlogo za sprejem Slovenije kot polnopravne članice Interpola. Slovenija je bila nato sprejeta v Interpol na 61. zasedanju Generalne skupščine Interpola v Dakarju, Senegal, leta 1992.

Že pred vključitvijo v Interpol se je v takratni Upravi kriminalistične službe ustanovil Samostojni oddelek za mednarodno sodelovanje, ki se je v letu 1994 preimenoval Oddelek za mednarodno sodelovanje.

Obseg dela in sprejeti delovni standardi so pokazali potrebo po reorganizaciji oddelka in po kadrovski okrepitvi, ki je bila tudi izvedena. Danes imamo v policiji Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje, ki se ukvarja s tem področjem.


CNB INTERPOLA Slovenije danes

CNB Interpola Slovenije predstavlja celotna Uprava kriminalistične policije v Generalni policijski upravi. Direktor uprave kriminalistične policije je obenem tudi direktor CNB Interpola Slovenije.

V okviru Uprave kriminalistične policije obstaja poleg drugih organizacijskih enot uprave tudi Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje, ki poleg nacionalne enote Europola vključuje tudi CNB Interpola Slovenije. Sektor trenutno sestavljajo štirje oddelki in sicer: oddelek za operativo, oddelek za iskanja, oddelek za komunikacije in oddelek Europol. Po vključitvi v Schengen pa bo sektor pridobil še oddelek(e) S.I.R.E.N.E. Sektor skrbi za nemoten in tekoč prenos sporočil v okviru delovanja CNB Interpola. Opremljen je s sodobno tehnično komunikacijsko opremo, ki poleg prenosa običajnih sporočil omogoča tudi prenose slikovnega gradiva in vstop v baze podatkov, ki se nahajajo v Generalnem sekretariatu Interpola.

Dosedanje sodelovanje v okviru Interpola, je pokazalo, da so bile naše napovedi, da se bo obseg mednarodnega sodelovanja v naslednjih letih povečeval, pravilne. Statistični podatki namreč kažejo na velik porast prenosa sporočil v obeh smereh. Tudi v naslednjih letih pričakujemo, da bo to sodelovanje naraščalo.

Tako smo na primer v letu 2001 prejeli in evidentirali skupno 37.207 sporočil. Največ korespondence imamo z Italijo, Nemčijo in Avstrijo. Sodelovanje se nanaša na izmenjavo podatkov in informacij z vseh področij dela kriminalistične policije (npr. o osebah, zlorabi drog, razpečavanju ponarejenega denarja, tatvinah vozil itd.). V porastu so tudi primeri s področja druge klasične in gospodarske kriminalitete, zaprosil za razpis mednarodnih tiralic za tujimi državljani ter za ugotavljanje identitete. Vse več izmenjave informacij se nanaša na organiziran kriminal.

Naša ocena, pa tudi ocena, katero smo pridobili skozi razgovore z predstavniki drugih CNB Interpola, predstavniki Generalnega sekretariata Interpola in drugimi ter pisnimi pohvalami je, da smo se v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi izkazali kot eden boljših, vsekakor pa kot enakovreden in zaupanja vreden partner, kar se je izkazalo tudi s tem, da je bila Sloveniji zaupana organizacija Evropske regionalne konference Interpola leta 1995 in z izvolitvijo slovenskega predstavnika v Evropski komite Interpola leta 2001. Od februarja leta 1999 imamo tudi svojega predstavnika v Generalnem sekretariatu Interpola.

Z drugimi državami sodelujemo v konkretnih zadevah, na uspešnost pri tem pa kažejo uspešne realizacije skupnih operativnih akcij.

Sodelovanje poteka tudi na podlagi sklenjenih medvladnih sporazumov o sodelovanju v boju proti organiziranemu kriminalu, ilegalnemu prometu z mamili in terorizmu. Tako imamo sklenjene medvladne sporazume z Albanijo, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češko Republiko, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Makedonijo, Poljsko, Romunijo, Rusko federacijo, Slovaško Republiko, Zvezno republiko Nemčijo, Zvezno Republiko Jugoslavijo in Europolom. Večje število medvladnih sporazumov s področja dela kriminalistične policije je še v postopku podpisovanja ali usklajevanja besedil.

Glavni delež pri maloobmejnem sodelovanju predstavlja sodelovanje z avstrijskimi, italijanskimi varnostnimi organi in hrvaškimi, manjši delež pa se nanaša na sodelovanje z Madžarskimi. Stiki s prvimi so tako rekoč vsakodnevni.

Zelo dobro poteka tudi sodelovanje z Ministrstvom za zunanje zadeve Republike Slovenije, Ministrstvom za pravosodje Republike Slovenije in Republiško carinsko upravo.

Predstavniki sektorja in predstavniki drugih notranjih organizacijskih enot so vključeni v delovanje različnih delovnih skupin, ki potekajo v okviru Interpola in drugih mednarodnih organizacij in institucij, redno se v okviru možnosti udeležujejo različnih delovnih sestankov, operativnih sestankov, seminarjev konferenc in simpozijev. Delegacija z Generalne policijske uprave se redno udeležuje zasedanja Generalne skupščine Interpola, zasedanja Evropske regionalne konference Interpola, član komiteja pa zasedanj Evropskega komiteja Interpola. Na vseh teh srečanjih aktivno sodelujemo (na primer z referati).

CNB Interpola Slovenije bo tudi v bodoče skušal v čim večji meri doprinesti k uspešnemu mednarodnemu policijskemu sodelovanju.

 


Informacijo so pripravili v Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave.