Dne 2. 5. 2006 se je ekipa Policijske uprave Murska Sobota na povabilo Združenja vojnih veteranov Vukovar že drugo leto zapored udeležila memoriala v mestu Vukovar na Hrvaškem, imenovanega "12 redarstvenika". Ekipa se je udeležila nogometnega turnirja, ki je potekal v mestu Vinkovci.

Odpravo smo sestavljali Jožef Prša kot vodja te naše "delegacije", selektor Danilo Kacjan, ter stari nogometni borci Medo, Damir, Feri, Sandi, Uroš in Željko - pisana druščina, skoraj vsak iz druge policijske enote. Na pot smo krenili že v ponedeljek, dne 01.05.2006 okrog 12.00 ure. Po prisrčnem sprejemu s strani vojnega veterana Vjerana smo se nastanili v hotelu v Vukovarju, od koder smo se podali proti centru mesta. Ogledali smo si pristaniško luko ob Donavi, center mesta, pokopališče in znamenit vukovarski vodni stolp oz. to, kar je od njega od vojne ostalo. Da strnem občutke, ki so nas ob tem obhajali. Bili smo si enotni, da so tamkajšnji prebivalci v času vojne doživljali prave grozote, ki jih ne bi privoščili niti najhujšemu sovražniku. Še dandanes je to moč čutiti. Še zmeraj je slaba tretjina vseh zgradb v tem mestu bodisi poškodovanih ali v celoti uničenih. Še zmeraj pogrešajo okrog 600 prebivalcev Vukovarja. Na površinah ob cestah v okolici Vukovarja, ki so bila pred vojno kmetijsko obdelana, raste visoka trava in grmičevje. Pred temi površinami pa na vsakih nekaj metrov napis: "POZOR, MINE!!!". Posebej pa smo obmolknili, ko nas je Vjeran odpeljal na vukovarsko pokopališče. Zakaj? Na posebnem delu pokopališča so namreč pokopani domačini - "branitelji", ki so življenje izgubili ob obleganju Vukovarja. Po besedah Vjerana so bili pokopani v skupno grobnico. Za vsakega tako pokopanega je postavljen beli križ. In križev je skupaj nekaj čez 4.000. Grozno. Po Vjeranovih besedah naj bi skupno število žrtev na obeh straneh znašalo okrog 12.000.

No, da povzamem še prijetnejše stvari tega našega izleta. Vjeran nas je nato odpeljal v kmečki turizem na obrobju Vukovarja. Tam so nas že čakali organizatorji, prišle pa so tudi že ekipe iz Pule, Splita in iz Livna v Bosni in Hercegovini. Pričakali so nas s "tamburaši", ki so prav tako vsi vojni veterani. Njihova glasba nas je kar prevzela, pa še po našem izboru so jo tudi igrali. Na mize smo predse dobili njihovo tradicionalno jed - "čobanac". Lahko bi rekli, da je nekaj takega kot naš "bograč" brez krompirja, vendar izrazito bolj pekoč. Uh, kako nas je peklo po grlu.

Še nekaj besed o naši igri na nogometnem turnirju. Ker izgleda, da smo rojeni daleč od srečne zvezde, kar se žreba na turnirjih tiče, smo za nasprotnike zopet (kot na turnirju na Nizozemskem l.2005) dobili reprezentanco hrvaške policije, ki je nastopala pod imenom "MUP Hrvatske". Premagali so nas z 1:0. Pa nismo bili nič slabši, vendar je to bil usoden poraz, ker je iz skupine v nadaljevanje tekmovanja napredovala le prvouvrščena ekipa. Pa nismo bili jezni, le malce razočarani mogoče. Počakali smo do konca prireditve in ob okusni večerji s hrvaškimi in bosanskimi kolegi izmenjali nekaj "policijskih" izkušenj ter se nato odpravili proti domovini. Pred tem pa smo seveda prijaznim organizatorjem obljubili, da naslednjo leto spet pridemo. In bomo.

In od kod ime tradicionalnega memoriala "12 redarstvenika"? 2. maja leta 1991 so srbske paravojaške enote v Borovem selu pri Vukovarju zajele dva policista iz Policijske postaje Vukovar, ki sta bila takrat v službi. Po neuspelih pogajanjih za njuno izpustitev so bili tja napoteni policisti Specialne enote policije iz Vinkovec. Le-te pa so srbske paravojaške enote pričakale v zasedi in pri tem na zahrbten način ubile 12 policistov, ranile pa 22.

Nekaj fotografij:

Željko Stojko, PP Ljutomer