Kakšen je postopek za prijavo pogrešane osebe?
Policija išče osebe na podlagi predpisov, ki opredeljujejo njene naloge in pristojnosti. V 2. odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku je določeno, da lahko organi za notranje zadeve razpišejo iskanje oseb, ki se iščejo. Na podlagi določb 3. člena Zakona o policiji pa je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne varnosti ljudi in iskanja oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim dejanjem.
Na podlagi istega zakona ima policija možnost objaviti fotografijo iskane osebe v medijih, pa tudi osnovne podatke o pogrešani osebi in splošne okoliščine pogrešanja.
Razpis iskanja v policiji ureja Navodilo o razpisovanju tiralic iskanih oseb in predmetov, medtem ko taktiko in metodiko iskanja urejajo Usmeritve za delo policije na področju iskanja oseb.
Nenadno izginotje osebe iz okolja, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, je pa pogosto izraz in končni izid globljih konfliktov v njenem okolju. Po drugi strani pa primeri iz pretekle prakse opozarjajo, da se lahko za navideznim odhodom skriva tudi hudo kaznivo dejanje.
Policija kot pogrešano obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz določenega okolja, o čemer je policija obveščena oziroma to sama ugotovi, in so za njeno izsleditev izvedeni določeni ukrepi.
Napačno je mišljenje, da je glavni element za status pogrešane osebe časovna komponenta odsotnosti iz okolja. Obvezno je namreč treba upoštevati še logično sprejemljiv čas pogrešanja in pretekle navade osebe, običaje, obnašanje, socialne stike ali poklicno dejavnost.
Vsakdo lahko prijavi pogrešanje, ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz družinskega, delovnega okolja ali širše socialne mreže osebe
Pomembno je poznavanje pogrešane osebe in sposobnost posredovanja pomembnih podatkov ob prijavi, od katerih je lahko odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe, in sicer:
- osebnih podatkov osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, državljanstvo, spol, osebe, s katerimi je živela in se običajno družila ...)
- kdaj in kje je bila pogrešana (osebo, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer gibanja)
- natančnega osebnega opisa pogrešane osebe (fizične karakteristike, predmeti, nakit ...)
- kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem
- morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala takrat)
- kaj je že bilo ukrenjenega za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila pregledana, preverjanje pri svojcih ...)
- naslovov prijateljev in sorodnikov
- obstoja suma kaznivega dejanja (možni motivi, da je pogrešanje posledica primarnega ali sekundarnega kaznivega dejanja )
- drugih okoliščin in razlogov pogrešanja
- kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je prijavo podala.
Če obstaja sum, da bo pogrešana oseba najdena mrtva (samomor, nesreča, naravna smrt), policija za morebitni identifikacijski postopek potrebuje tudi primerjalne materiale (fotografije, prstne sledi, vzorce DNK, podatke o obstoju zobozdravstvenega kartona pogrešane osebe).
Ugotovitev identitete je potrebna tako za potrebe kazenskopravnih kot tudi civilnopravnih postopkov.
Iskanje pogrešanih oseb je lahko uspešno le v sodelovanju s prizadetimi osebami in širšo javnostjo.
Iskanje pogrešanih oseb, ko obstaja sum o obstoju kaznivega dejanja
V Sloveniji občani vsako leto prijavijo policiji več deset pogrešanih oseb, med katerimi so otroci, mladoletniki in odrasle osebe. Obravnavanje in preiskovanje primerov pogrešanih oseb je lahko izrazito kriminalistično-policijsko opravilo ali pa povsem socialno delo, pri čemer so meje predvsem v začetni fazi preiskave zaradi nejasnosti primera težko določljive.
Glede na razlog izginotja določenih oseb lahko ločimo več tipov pogrešanih oseb, in sicer:
- begavce od doma
- izgubljene osebe
- pogrešane osebe, pri katerih vzrok odsotnosti ni znan
Prav slednja kategorija pogrešanih oseb je običajno predmet policijskega preiskovanja, ker nenadno in nepojasnjeno izginotje osebe že samo po sebi vzbuja sum o obstoju morebitnega kaznivega dejanja.
Glavni element pogrešanosti je torej nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej prebivala. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena.
Odsotnost osebe vzbudi skrb svojcev ali drugih ljudi, ki to opazijo in prijavijo policiji ali pa tudi ne, kar je seveda odvisno od odnosa teh ljudi do pogrešane osebe in vzrokov izginotja.
Pravna osnova za iskanje pogrešane osebe in policijsko ukrepanje v zvezi s tem je torej vedno predpostavka, utemeljena z vzroki in okoliščinami izginotja osebe, ki kažejo na sum, da je pogrešana oseba žrtev ali storilec kaznivega dejanja.
V vseh teh primerih je policija po določbah 1. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku dolžna storiti vse potrebno, da se pogrešana oseba, ki je lahko žrtev ali storilec kaznivega dejanja, odkrije, da se zavarujejo dokazi in sledovi. Pomembni so torej vzroki, okoliščine oziroma motivi izginotja.
Preiskovanje primerov pogrešanih oseb, pri katerih je izginotje v kakršnikoli zvezi s kaznivimi dejanji, moramo po taktiki in metodiki dela policije enačiti s preiskovanjem kaznivih dejanj.
Izvajajo se torej vsi kriminalistično taktični in tehnični ukrepi, ki so v okviru kriminalistične stroke in v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. Pri tem je seveda potrebno upoštevati določene okoliščine, ki se ugotovijo tako ob prijavi pogrešanja osebe kot tudi pri njenem nadaljnjem iskanju. Časovna komponenta odsotnosti neke osebe iz kraja, na primer, sama po sebi še ne pomeni, da je ta oseba žrtev kaznivega dejanja, se pa lahko ob izvedenih aktivnostih ugotavljajo najrazličnejši vzroki ali indici, ki lahko kažejo na to, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja.
