Preventivno delovanje je bilo pri policijskem delu prisotno že od nekdaj, vendar je dolgo ostajalo v senci represivnih ukrepov. Sčasoma so številne policije ugotovile, da zgolj z represijo ni mogoče zagotoviti želene ravni varnosti, zato je pomembnejšo vlogo začela dobivati preventiva.
Razvijati so se začele nove oblike preventivnega dela, ki temelji na sodelovanju z državljani oz. vsemi, ki lahko kakorkoli vplivajo na izboljšanje varnostnih razmer. Eden izmed novejših načinov zagotavljanja varnosti je policijsko delo v skupnosti, kjer je poudarjeno sodelovanje med državljani in policijo, skupno identificiranje varnostnih problemov in njihovo reševanje.
Takšno filozofijo preventivnega policijskega dela smo sprejeli tudi pri nas, čeprav so bili nekateri elementi takšnega dela v slovenski policiji bolj ali manj vedno prisotni.
Narodna milica – patruljna služba
Zakon o narodni milici iz leta 1946 je določal, da je narodna milica vojaško organizirana in enotno uniformirana oborožena formacija, sestavljena iz splošne narodne milice in posebnih služb narodne milice (gasilska, prometna, industrijsko - zavodska ...). Osnovna enota splošne narodne milice je bila postaja narodne milice, katere območje je bilo razdeljeno na patruljne (oz. "patrolne", kot so jim rekli takrat) okoliše oz. rajone. Svoje naloge so miličniki opravljali v strogo predpisanih terenskih službah, med katerimi je bila tudi zelo natančno predpisana patruljna služba. Kljub centralističnemu vodenju je bila ena izmed nalog miličnikov tudi spoznavanje ljudi in zemljišča na območju svoje postaje.
Kombinirani patruljni obhodi
Da bi odpravili nekatere pomanjkljivosti, predvsem togost patruljne službe, so se že leta 1950 začeli uveljavljati kombinirani patruljni obhodi. Miličniki pri tem niso bili več vezani samo na naloge s patruljnega lista, na stezo in na točno določen čas patruljiranja, zato je lahko samoiniciativnost miličnikov prišla bolj do izraza. Prispevala pa je ta oblika dela tudi k vzpostavitvi ali dopolnitvi informativne mreže miličnika v določenem kraju, s čimer je varnostno pomembne informacije milica dobila tudi takrat, ko miličnikov ni bilo na terenu. To so bili prvi zametki nekoliko kasneje uvedene sektorske službe.
Ljudska milica – sektorska služba
Leta 1953 so v ljudski milici začeli uvajati novo obliko terenskega dela, t. i. sektorsko službo. Območje postaje ljudske milice se je odslej delilo na sektorje oz. rajone. S tem se je vsebina miličniškega dela bistveno izboljšala, saj je sektorski miličnik službo v svojem sektorju opravljal po lastnem preudarku in brez vezanosti na točno določen čas in gibanje. Samostojno je ocenjeval, na katerem območju sektorja je potrebno več preventivnega in kje več represivnega delovanja. Občasno je opravljal tudi druge naloge milice in deloval na območjih vseh postajnih sektorjev. Tako je spoznaval celotno postajno območje in tamkajšnje državljane, ustvarjal si je lahko osebni ugled in zaupanje med njimi ter na ta način spreminjal prevladujočo miselnost ljudi, da je miličnik vedno samo "žandar". Sektorski miličnik je torej poleg tradicionalnih represivnih nalog milice opravljal tudi preventivne naloge in sodeloval z državljani.
Obhodni okoliš
Samoupravni preobrazbi družbe po letu 1963 so se prilagajali tudi v organih za notranje zadeve. Osnovna enota v milici je postala postaja milice, katere območje se je uskladilo z območjem takratne občine. Območje postaje milice je bilo dalje razdeljeno na obhodne okoliše in se je teritorialno prekrivalo z območji novoustanovljenih krajevnih skupnosti. Za vodje teh okolišev so bili z odločbami večinoma imenovani prejšnji sektorski miličniki. Vodja obhodnega okoliša je tako z represivnim kot preventivnim delovanjem skrbel predvsem za javno varnost, pri čemer je bilo poudarjeno širše in pristnejše sodelovanje z občani v krajevni skupnosti.
Po pravilih službe sta bila obhod in opazovanje glavni obliki neposrednega preventivnega delovanja milice pri vzdrževanju javnega reda in miru ter preprečevanja kaznivih dejanj. Kot glavni element družbene varnosti se je začela poudarjati t. i. družbena samozaščita. Varnost je začela postajati pravica in dolžnost vsakega državljana. V okviru modernizacije organov za notranje zadeve se je morala milica tesneje povezovati z okoljem, v katerem je delovala, to pa so v precejšnji meri uresničevali prav vodje obhodnih okolišev.
Zato lahko trdimo, da so se v tem času že razvili načini in oblike dela milice, ki so v nekaterih elementih podobni današnji vlogi vodje policijskega okoliša. Pri nadaljnjem razvoju sistema družbene samozaščite je bila dolžnost milice, da sodeluje pri gradnji sistema družbene samozaščite in da delovne ljudi ter občane obvešča o vsakem škodljivem pojavu.
Milica – varnostni okoliš
V sistemu družbene samozaščite je krajevna skupnost dobila pomembno vlogo, zato je bilo s Pravili postaje milice iz leta 1976 določeno, da varnostni okoliš, predtem obhodni okoliš, zajema območje krajevnih skupnosti. Vodja varnostnega okoliša (lahko je imel enega ali več pomočnikov) je dobil vrsto novih nalog, večinoma povezanih z razvojem sistema družbene samozaščite in izvrševanjem zadev javne varnosti na območju varnostnega okoliša. Po večletnih spremembah in prilagajanju se je tako izoblikovala najprimernejša oblika dela v milici.
Zakon o notranjih zadevah iz leta 1970 je varnostni okoliš definiral kot tisto temeljno varnostno območje postaje ali oddelka milice, kjer se opravljajo vse redne naloge in kjer miličniki sodelujejo z delovnimi ljudmi in občani ter organi krajevnih skupnosti pri zagotavljanju varnosti in uresničevanju družbene samozaščite v enotnem varnostnem sistemu.
Vodja varnostnega okoliša je bil v okviru svojih pristojnosti odgovoren za varnostne razmere v varnostnem okolišu. Svoje naloge je opravljal v obliki represivnih, predvsem pa v obliki preventivnih metod dela. Pravila postaje milice so določala, da se mora vodja varnostnega okoliša že ob nastopu dela oziroma med delovanjem na svojem območju seznaniti s čim večjim številom občanov in delovnih ljudi v krajevni skupnosti. Vodja varnostnega okoliša je moral sodelovati s "temeljnimi subjekti varnostnega sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite" ter si s tem zagotoviti dobro podlago za lažje, učinkovito in uspešno opravljanje nalog milice. Na ta način so vodje varnostnih okolišev sodelovali pri nadaljnjem podružbljanju varnostne funkcije.
Vodja varnostnega okoliša je del preventivne dejavnosti uresničeval s preventivno-operativnimi ukrepi na vseh zakonsko določenih področjih dela milice, del pa s pomočjo varnostne vzgoje in izobraževanja. Tako je imel formalno podlago za vključevanje v bivalno in delovno okolje državljanov, v druge organe in organizacije ter društva. Tudi v zakonu o notranjih zadevah je bila opredeljena dolžnost organizacij združenega dela, drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, državnih organov ter občanov, da morajo na področju državne in javne varnosti pomagati organom za notranje zadeve.
Za opisane in mnoge druge dejavnike v sistemu družbene samozaščite v 70-ih letih lahko trdimo, da so bili to prvi zametki današnje vloge vodje policijskega okoliša oz. v skupnost usmerjenega policijskega dela ter partnerskega sodelovanja na področju zagotavljanja varnosti. Kljub temu pa preventivna vloga policije takrat ni povsem zaživela, saj je bila preventiva proklamirana preko sistema družbene samozaščite oz. je šlo za preveč institucionalizirano, ideološko naravnano ter s predpisi vsiljeno obliko samozaščitnega obnašanja.
Policija – policijski okoliš
Po osamosvojitveni vojni leta 1991 se je slovenska milica preimenovala v policijo. Z razvojem demokratičnega sistema in številnimi drugimi spremembami v družbenopolitičnem življenju se je tako v organizacijskem kot funkcionalnem smislu spremenila tudi policija. Na osnovi lastnih in tujih izkušenj se je izoblikovala nova filozofija policijskega dela. Slovenska policija je hotela postati sodobna in uspešna policija, ki bo varovala posameznike in skrbela za varnost družbe kot celote, tako da je bila že leta 1992 sprejeta zamisel o projektu javne varnosti. Že poskusni projekt javne varnosti, kasneje projekt Policija, je pomembno mesto namenil preventivnemu delovanju.
Vodja varnostnega okoliša se je preimenoval v vodjo policijskega okoliša in postal nosilec preventivnih nalog na območju lokalne skupnosti. Projekt Policija, ki je preventivo postavil za eno od osnov policijskega dela, je bil uspešno preizkušen in kot takšen uveljavljen za celotno območje Slovenije.
Zakon o policiji iz leta 1998 je določal, da policija v okviru svojih pristojnosti sodeluje z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalnih skupnostih, pri čemer je poudarjeno partnersko sodelovanje med policijo in posameznimi subjekti. Enake določbe vsebuje tudi Zakon o organiziranosti in delu v policiji iz leta 2013. Še dodatno pa ta zakon določa, da lahko policija, organi, organizacije in institucije, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti, sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije in druge oblike partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti. Tudi v Pravilih policije iz leta 2000 ima sodelovanje policije z organi samoupravnih lokalnih skupnosti posebno mesto, tako kot ga imajo policijski okoliši in vodje policijskih okolišev, ki uresničujejo novo filozofijo policijskega dela, tj. policijskega dela v skupnosti.
Strategija policijskega dela v skupnosti
Leta 2013 je bila sprejeta strategija policijskega dela v skupnosti, ki je odražala tako varnostne kot tudi ekonomske in druge razmere takratne družbe. Osnovni namen dokumenta Strategija policijskega dela v skupnosti je bil, da se z določenimi ukrepi na področju organizacije dela, delovnih procesov, usposabljanja in izobraževanja ter tudi s spremembo miselnosti o vlogi policijskega dela v skupnosti poveča učinkovitost in uspešnost dela policije na vseh področjih. Cilji strategije policijskega dela v skupnosti so bili več partnerskega sodelovanja z lokalno skupnostjo, državnimi organi in civilno družbo, večja vidnost in okrepljena prisotnost policistov v lokalni skupnosti, večji občutek varnosti in večje zaupanje v delo policije in zadovoljstvo z njim. Policijsko delo v skupnosti ni zajemalo le preventivnih, temveč tudi represivne naloge policistov. Strategija je poudarila, da morajo biti naloge vsebinsko kakovostne in usmerjene v čim hitrejše odpravljanje varnostnih problemov, s čimer je mogoče pomembno vplivati na zadovoljstvo ljudi oz. na njihov občutek varnosti.
Policija že več kot 30 let izvaja policijsko delo v skupnosti. V tem času je v svoje delo uvedla številne nove pristope in metode, kot so varnostni sosveti, mobilna policijska postaja, anonimni telefon, policijska pisarna in različni projekti, namenjeni čim uspešnejšemu opravljanju policijskega dela v skupnosti, da bi tako čim bolje zadovoljila varnostne potrebe in interese občanov v lokalnih skupnostih. V praksi je bil na tem področju opazen velik napredek, policisti pa so v teh letih nabrali veliko izkušenj za izvajanje tovrstnih nalog. Vendar pa se je sčasoma pokazala potreba po ponovni oživitvi in dodatni spodbudi za opravljanje tovrstnega dela v policiji. Zato je bilo treba strategijo nujno posodobiti.
Prenovljena strategija policijskega dela v skupnosti, ki je začela veljati 1. januarja 2026, predstavlja nov zagon za delo vodij policijskih okolišev in vseh ostalih policistov ter uslužbencev policije, ki naj razumejo, da tudi policijsko delo v skupnosti prispeva k dobrim rezultatom na vseh področjih policijskega dela. Osnovni namen nove strategije je namreč z določenimi ukrepi povečati učinkovitost in uspešnost dela policije na vseh področjih.
Policijsko delo v skupnosti zagotavlja učinkovitejše delo policije in vpliva na občutek varnosti prebivalcev, s tem pa na zaupanje javnosti v delo policije in zadovoljstvo ljudi z njenim delom. To lahko dosežemo le z doslednim izvajanjem pristopa, ki zahteva tudi tesno sodelovanje s prebivalci lokalne skupnosti in drugimi partnerji, ki so posredno ali neposredno odgovorni za varnost v lokalni skupnosti oziroma za izvajanje koncepta javne varnosti.
Povezane vsebine
Zgodovina slovenske policije – od orožnika do policista
Policijsko delo v skupnosti, preventivna dejavnost