Približuje se 27. junij, ko bomo slovesno obeležili dan policije, ob tej priložnosti pa tudi 70. obletnico šolanja službenih psov. Psi so zvesti in nepogrešljivi pomočniki policistov pri zagotavljanju varnosti. Še več, so tudi njihovi partnerji in prijatelji. Kako tesno prijateljstvo se lahko razvije med policistom in njegovim psom, dokazuje zapis vodnika Petra Rančigaja, ki se je pred kratkim poslovil od svojega štirinožnega partnerja, 16-letnega Jaga. Ta se je v zgodovino zapisal tudi kot najstarejši zavedeni službeni pes policije …

"Ne vem, kje točno se je pričela njegova življenjska pot. Vem le, kje se je končala, in počaščen sem, da lahko povem najino zgodbo o nepozabnem prijateljstvu.

Ko je prestopil prag slovenske policije, je prejel inventarno številko 51138119, in le redki so se zavedali, da se je za to številko skrivalo živo bitje, ki je slišalo na ime Jago. Jago je bil namreč službeni pes policije, pasme belgijski ovčar, skoten 8. aprila 2003.

Kljub temu, da sta se najini življenjski poti začeli na povsem različnih koncih, je usoda hotela, da naju pripeljeta na isti kraj. Nikoli ne bom pozabil svojega prvega dne na usposabljanju za vodnika službenega psa leta 2004, ko sem v Oddelku za šolanje službenih psov (OŠSP), tedaj še v Podutiku, prestopil prag pesjaka in ga prvič zagledal. Srce mi je razbijalo, kot bi bil na prvem zmenku. Skupaj z inštruktorjem smo šli na bližnji travnik, kjer sva se prvič poigrala. Še danes se spomnim svojih prvih misli, ki so me takrat med igro spreletavale. Bil sem namreč navdušen nad njegovo lepoto, hitrostjo, vztrajnostjo in pozornostjo. Svojega navdušenja nad njim nisem mogel prikriti niti v dolgih telefonskih pogovorih z domačimi.

fotografija1 jago

Nadaljnjih pet mesecev sva se skupaj v OŠSP kalila za izzive, ki so bili še pred nama, in na koncu tudi z odliko zaključila program usposabljanja. Po zaključku usposabljanja sem ga pripeljal v svoj dom, ki je postal tudi njegov dom. Spoznal je mojo družino in postal del nje. Jago namreč ni nikoli bival v enoti, kjer naj bi bili sicer nameščeni službeni psi policije. Sam sem bil vedno mnenja, da je njegovo mesto ob meni doma. Uživala sva vsak sleherni trenutek, ki sva ga skupaj preživela, kot da bi bil najin zadnji.

Bila sva mlada in polna delovnega elana, ko sva začela delati v Enoti vodnikov službenih psov PU Murska Sobota. Takrat sem imel občutek, da ni ovire, ki je skupaj ne bi mogla premagati. Jago je bil v mladih letih navihan kuža, ki je od mene terjal nenehno pozornost in opreznost. Veliko je takih dogodivščin, o katerih vedno znova rad pripovedujem.

fotografija2 jago

Nikoli nisva počivala, temveč sva pridno vzdrževala in nadgrajevala že pridobljeno znanje ter krepila najino vez. Najin trud je bil poplačan leta 2008, ko sva bila na vrhuncu svojih moči. Tisto leto sva na letnem preizkusu vodnikov in službenih psov policije za splošno uporabo, ki so se ga udeleževali tudi vodniki s službenimi psi iz vojske, carine in pravosodja, osvojila v posamični konkurenci 1. mesto. Tistega dne sva bila najhitrejša, najbolj spretna in najbolj odločna pokazati, kaj zmoreva.

fotografija3 jago

fotografija4 jago

To je bil tudi dan, ko je bila narejena zgodovinska fotografija, ki je krasila naslovnico revije Varnost št. 4/2008 in se pozneje pojavila na različnih promocijskih materialih policije. Tisti, ki imate ali pa ste imeli priložnost držati v roki omenjeno revijo ali promocijski material, na katerem vodnik ponosno objema svojega službenega psa, vedite, da je bil to moj Jago.

fotografija5 jago

Jago je bil tudi oče in je poskrbel, da bosta njegova kri in duh živela še dolgo po tem, ko ne bo več hodil ob meni. Eden od samčkov, ki je imel že ob rojstvu zdravstvene težave in je bil v očeh mnogih obsojen na pogubo, si je s svojo voljo do življenja in borbenostjo prislužil ime svojega očeta - poimenovali smo ga Jago mlajši. Pred nekaj dnevi sem srečal njegovega lastnika. Ko ga je začel opisovati, sem vedel, da v Jagu mlajšem bije očetovo srce.

fotografija6 jago

Jago ni bil nikoli sam. Tudi takrat, ko me ni bilo doma, sta mu delali družbo psička Pika in Miša. Na koncu njegove življenjske poti pa mu je stala ob strani njegova hčerka Ajka.

Jago zame ni bil nikoli le službeni pes policije, ampak veliko več. Bil je moj ponos in moj navdih v življenju. Pri policijskem delu je ob nevarnostih vedno pogumno stopil pred mene in bil moj ščit. Bil je moj angel varuh, ki je vedno poskrbel, da sva se varno vrnila domov k družini. Vedno mi je bil v oporo in mi stal ob strani. Skupaj sva se veselila lepih trenutkov v življenju in se tolažila, ko je bilo to potrebno. Pred njim nikoli nisem mogel skriti svojih čustev. Ko sem bil žalosten in zaskrbljen, se je z glavo nežno prislonil ob mene, kot bi me hotel potolažiti. Vedno je bil prvi, ki je med dolgimi sprehodi slišal moje nagovore pred javnimi nastopi.

Imel je neizmerno moč in vpliv name. Po še tako napornem in stresnem dnevu je bilo dovolj, da sem se z glavo prislonil ob njega, zaprl oči in v trenutku je bilo vse pozabljeno.

fotografija7 jago

Bil je moj najboljši prijatelj in vse, kar je hotel v zameno, je bila le moja pozornost. Vendar pa je čas neusmiljeno tekel in terjal svoj davek. Jago se je postopoma utrudil za policijsko delo in je bil leta 2014 zaradi starosti izločen iz uporabe. Po izločitvi je bil po pogodbi o brezplačni reji še naprej v oskrbi pri meni doma. Imel je zagotovljeno prehrano in veterinarsko oskrbo vse do zadnjega diha, za kar sem neizmerno hvaležen policiji, ki je to omogočila in ni pozabila nanj.

Da Jago ni bil običajen služben pes policije, potrjuje tudi njegova izjemna starost, ki jo je dočakal. Bil je namreč najstarejši zavedeni službeni pes policije v Centralnem registru psov (CRPsi). In danes, ko se nekateri še vedno sprašujejo, kaj je bolje za službenega psa – da je nameščen v enoti, kjer v sodobnih pesjakih sameva in žalostno čaka na prihod svojega vodnika, ali pa da je nameščen pri vodniku doma –, nam Jago ponuja jasen odgovor na to vprašanje. Vsak službeni pes policije bi si zaslužil, da gre po napornem delu domov s svojim vodnikom in se raduje tudi takrat, ko ne nosi oprsnice policije. Povprečna starost službenih psov policije je deset let (podatek iz CRPsi). Jago je pri meni doma dočakal svoj 16. rojstni dan in mi delal družbo na sprehodih vse do svojega zadnjega dne, na kar sem še posebej ponosen.

Vendar pa so najini dolgi sprehodi počasi postajali vedno krajši, koraki počasnejši in njegov plamen življenja je počasi pričel ugašati. Imel sem občutek, da se je na koncu svoje življenjske poti boril za vsak sleherni dan, da bi me lahko osrečil, saj je vedel, da še nisem pripravljen na njegov odhod in da ga še vedno potrebujem.

Čeprav sem globoko v sebi čutil, da se bliža konec najine skupne življenjske poti, si tega nisem hotel priznati in sem ga močno stiskal k sebi, da bi ga obvaroval hudega. A sem bil nemočen tistega sobotnega dne, ko mi ga je iz rok iztrgala smrt.

Dragi moj Jago, hvala ti za nepozabno prijateljstvo in za vsak sleherni trenutek, ki sem ga lahko preživel s tabo. Upam, da mi prideš naproti, ko bo prišel moj poslednji dan, in me popelješ tja med zvezde, kjer ti zdaj domuješ in čakaš name …"

fotografija8 jago