S kampanjo ob letošnjem mednarodnem dnevu pogrešanih otrok opozarjamo: dom bi moral biti varno mesto!

Slovenska policija se je v sodelovanju s policijami drugih evropskih držav tudi letos pridružila skupni preventivni kampanji ob 25. maju, mednarodnem dnevu pogrešanih otrok. Skupaj z mednarodno fundacijo Amber Alert Europe tokrat opozarjamo na to, da bi moral biti dom za otroke varno mesto. Kadar ni, nekateri otroci namreč ne vidijo druge možnosti, kot da zbežijo od doma. 

Če prepoznamo znake nasilja v družini, lahko preprečimo, da bi otrok pobegnil. Več informacij o letošnji kampanji je – tudi v slovenskem jeziku – objavljenih na spletni strani Amber Alert Europe: Dom bi moral biti varno mesto .

Mnogi otroci zbežijo od doma zaradi nasilja v družini

Vsako leto je v Evropski uniji pogrešanih 100.000 otrok. Nasilje v družini je eden od glavnih razlogov, zakaj otroci v Evropi bežijo od doma oziroma izginejo. Otroci, ki so doma žrtve nasilja, zlorab, zanemarjanja ali prisilnega nadzora, morda niso zmožni sami spregovoriti. Odrasli v njihovem vsakodnevnem življenju – učitelji, trenerji, sosedje, vzgojitelji, družinski člani – pa so pogosto tisti, ki najlaže opazijo, da je nekaj narobe.

Trije koraki za zaščito otroka

Ta kampanja odraslim v otrokovem okolju ponuja pristop v treh korakih za njihovo zaščito: prepoznavanje znakov, nudenje pomoči in prijava pristojnim organom.

• Prepoznajte 

Naučite se prepoznati vedenjske znake, ki lahko nakazujejo, da otrok živi v nevarnih družinskih razmerah oziroma je žrtev nasilja v družini ali zlorabe. Naslednjih pet opozorilnih znakov temelji na znanstvenih raziskavah in so jih pregledali psihologi in strokovnjaki iz vse Evrope. Ni nujno, da je že ena sama sprememba znak za zaskrbljenost, a ko se pojavi več sprememb hkrati ali ko se zdi, da je z otrokom nekaj drugače, je temu vzorcu treba posvetiti pozornost. 

1. Nenadne spremembe v vedenju. Otrok, ki je bil prej družaben, lahko postane tih in vase zaprt. Otrok, ki je običajno miren, lahko postane agresiven ali se hitro razburi. Drugi znaki vključujejo težave s spanjem, izgubo zanimanja za dejavnosti, ki so mu bile prej všeč, utrujenost ali nezbranost v šoli, glavobole ali bolečine v trebuhu ali opazno spremembo prehranjevalnih navad. Pri mlajših otrocih se to lahko kaže kot ponovno močenje postelje ali sesanje palca. 

2. Nepojasnjene poškodbe. Fizične poškodbe so pogosto najbolj opazen znak zlorabe. Otrok ima lahko modrice ali odrgnine na nenavadnih mestih (kot so ušesa, vrat ali notranja stran stegen), poškodbe v različnih fazah celjenja, se zdrzne ob dotiku ali nosi dolga oblačila v toplem vremenu. Ko se otroka povpraša o poškodbi, se zdi nenavadno zaskrbljen, pred odgovorom pogleda odraslega ali poda razlago, ki se ne ujema povsem s poškodbo samo. Čeprav nobena posamezna poškodba ne potrjuje zlorabe, je vzorec nepojasnjenih ali neskladnih poškodb v daljšem časovnem obdobju znak, ki ga ne smemo spregledati.

3. Pretirana previdnost/ opreznost. Otrok, ki živi v nasilnem okolju, je lahko videti nenehno napet. Hitro se prestraši ob glasnem govorjenju ali nenadnih gibih in zdi se, da se ne more sprostiti, ali pa pozorno opazuje odrasle v svoji bližini. V razredu ali športnem klubu se zdi, da se bolj osredotoča na razpoloženje ljudi v bližini kot na samo dejavnost. Fizični znaki lahko vključujejo vidno napetost v telesu, stisnjene pesti ali čeljust ali pospešeno dihanje. To presega običajno tesnobo, gre za stalno opreznost, ki jo povzroča pričakovanje, da se vsak trenutek lahko zgodi nekaj slabega.

4. Strah pred vrnitvijo domov ali pred določeno osebo. Otrok lahko postane vidno napet ali zaskrbljen, ko pride čas za odhod domov, ali pa poskuša odhod odložiti z nenehnimi izgovori. Ob koncu šolskega dneva se zdi zaskrbljen, poskuša ostati v bližini učitelja ali drugega zaupanja vrednega odraslega oziroma ne želi biti sam, ko pridejo ponj. To se od običajne spremembe v vedenju razlikuje po tem, da je strah jasno povezan z določenim krajem, trenutkom ali osebo.

5. Otrok se težko odpre ali nerad govori o domačem okolju. Lahko postane opazno tih, zadržan ali v zadregi, ko pride do pogovora o domu ali družinskem življenju. Izogiba se vprašanjem, hitro spremeni temo, daje nejasne odgovore ali se zdi, da ga skrbi, da bi rekel kaj nepravilnega. Nekateri otroci se izogibajo očesnemu stiku oziroma se čustveno zaprejo, ko se govori o osebnih zadevah. Drugi se lahko odzovejo na manj pričakovane načine, na primer z nervoznim smehom ali vztrajanjem, da je doma vse v redu, čeprav morda ni. Kadar se ta zadržanost pojavi nenadoma ali skupaj z drugimi znaki, lahko to pomeni, da se otrok ne počuti dovolj varno, da bi se odkrito izrazil. 

• Ponudite pomoč

Če se torej pojavi več znakov hkrati ali če vas nekaj v zvezi z otrokom neprestano skrbi, zaupajte svojemu instinktu. Ukrepajte. Če otroku ponudite pomoč, ga boste s tem lahko zaščitili, še preden se situacija zaostri in preden se mu zdi, da je beg edini izhod. Otroci, ki živijo v nasilnem domačem okolju, redko spregovorijo sami od sebe. Morda ne najdejo pravih besed, morda jim je bilo naročeno, naj molčijo, ali pa čutijo, da morajo zaščititi starša.

Včasih otrok potrebuje koga drugega, da naredi prvi korak. Z otrokom se pogovarjajte v varnem okolju, brez obsojanja. Povejte mu, da ni sam in da je na voljo pomoč. Za ta namen izberite miren trenutek, ko ste z otrokom sami. Pogovor naj bo preprost in odprt. Vaša vloga ni preiskovati, ampak ustvariti varno okolje, v katerem se vam bo otrok lahko zaupal. Izogibajte se provokativnim vprašanjem.

Če se otrok odpre, ga poslušajte. Pustite, da pove s svojimi besedami. Ostanite mirni, tudi če je to, kar govori, težko poslušati. Ne obljubite mu, da boste zadržali zase, kar vam bo povedal, ampak mu pojasnite, da boste morda morali vključiti nekoga, ki mu lahko pomaga, vendar boste to storili zaradi njegove varnosti.

Če se otrok ne odpre, ni nič narobe. Ne silite ga, ampak mu dajte vedeti, da so mu vaša vrata vedno odprta. Nekateri otroci potrebujejo več časa ali več priložnosti, preden se počutijo dovolj varne, da lahko spregovorijo. Do takrat pa ostanite pozorni. Če niste prepričani, ali je vaša zaskrbljenost upravičena, se posvetujte s sodelavcem ali osebo, ki ji zaupate. Morda je še kdo drug kaj opazil.

• Prijavite

O svojem sumu spregovorite z nekom, ki vam lahko pomaga, bodisi znotraj vaše organizacije bodisi prek ustreznih služb v vaši državi. Če poklicno delate z otroki, je to lahko odgovorna oseba za zaščito otrok, svetovalni delavec v šoli ali koordinator za dobro počutje zaposlenih v vaši organizaciji. Če ste družinski član, sosed ali kdo drug, ki je zaskrbljen za otroka, se obrnite na ustrezne službe v vaši državi. Če izrazite svojo zaskrbljenosti, s tem nikogar ne obtožite, ampak zagotovite, da za otrokovo stisko izve nekdo, ki ima znanje in izkušnje, da mu lahko pomaga.

Minule preventivne kampanje ob mednarodnem dnevu pogrešanih otrok

Fundacija Amber Alert ob 25. maju vsako leto pripravi obsežno preventivno kampanjo, s katero skupaj z policijami držav EU ozavešča o problematiki pogrešanih otrok. Nekatere najodmevnejše kampanje v preteklih letih, v katerih je sodelovala tudi slovenska policija, so potekale pod naslednjimi slogani:

• 2025: Prijatelj ali pošast?
• 2024: Preveri. Pomisli. Prijavi.
• 2023: O zajčku, ki je šel na potep in se naučil poslušati sebe
• 2022: Pomisli, preden objaviš
• 2021: Prepoznaš pet korakov groominga?
• 2020: #NeBodiLahkaTarča
• 2019: Vam otroci vedno povejo, kam grejo?
• 2018: Video: kaj je treba narediti ob pogrešanju otroka? Pobarvanka: Varno v šolo in nazaj

Povezane vsebine

Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim? (praktični napotki za starše in skrbnike)
Prijava pogrešane osebe. Kako ravnati, ko nekdo izgine? (informacije o postopku prijave in nasveti policije)
Iskanje pogrešanih oseb – aktivnosti policije
Amber Alert Europe
Evropska mreža policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe (PEN-MP)